Ta trenutek lahko na prste ene roke (pa še to ne na vse) preštejemo podjetja ali posameznike, ki se bolj poglobljeno ukvarjajo z ozemljitvenimi tehnikami v avdiu, med katerimi sta vodilna dva: ameriški Tripoint (http://www.tripointaudio.us/PRODUCTS.htm) in švedski Entreq (http://www.entreq.com/products/ground-boxes-17667704). Prvi priporoča predvsem dodatno ozemljitev ohišij avdio naprav, drugi ozemljitev avdio signala, vendar pa ob spoznanju, da obe tehniki prinašata zvokovne izboljšave, obe podjetji sedaj glede te podrobnosti posegata tudi na vrtiček druge. Tako lahko imetnik naprave sam preizkuša in se odloči, katera mu bolj ustreza, čeprav so proizvodi teh dveh proizvajalcev razmeroma različni tako po tehnikah, kot po izdelavi in delovanju.
Glede na to, da sem nedavno kupil Tripoint Troy Signature, se bom osredotočil na to napravo, ki me je »srbela« že dalj časa. To, kar sem v zadnjih letih lahko prebral o tej napravi ter ob pogovorih z avdio kolegi, ki ga uporabljajo, me je prepričevalo v (varno) odločitev o nakupu in nisem se zmotil. Nasprotno. Če bi Troy Signature poimenovali samo kot »ozemljitveno napravo«, bi bila taka označba zelo poenostavljena. Troy je popolnoma pasivna filtracijska komponenta, ki kanalizira EMI/RFI in druge motnje stran od avdio naprav (morda celo nazaj v omrežje...), preprečuje povratne zanke ter izenačuje ozemljitveno impendanco avdio komponent. Kot rečeno, Troy deluje popolnoma pasivno, čeprav bi koga v nasprotno lahko prepričeval kabel, ki ga povezuje z električno napeljavo. Čeprav ga vključimo v »električno dozo« na steni (ali v razdelilec), pa je v funkciji namreč samo »zemlja«, plus in minus »visita v zraku«. Z napravo kupec dobi tudi komplet štirih ozemljitvenih kablov različnih dolžin in celotna prezentacija je na najvišji kakovostni ravni.
Troy se z posebnimi ozemljitvenimi kabli povezuje z ohišji komponent. To dejstvo pa neredko povzroča nemalo težav, saj večina avdio naprav na zunanji strani nima priključkov za ozemljitvene kable, pač pa temu namenu služijo razni vijaki. Ker takšne šalabajzerske tehnike priključevanja meni niso blizu, sem pri vseh komponentah izvedel majhne modifikacije tako, da se kabli na komponente priključujejo podobno kot zvočniški. Druga stvar, ki jo je treba vedeti pri uporabi je, da zvokovni učinki niso zaznavni takoj ampak šele po določenem času. Moje izkušnje in izkušnje mojih znancev so precej različne, zato bi bilo najbolj varno reči, da Troy deluje približno po naslednjem časovnem scenariju: 10% po dveh do štirih urah, 60-80% po 48. do 72. urah in 100% po enem do treh mesecev. Čeprav Miguel Alvarez (lastnik Tripoint Audio) to napravo demonstrira po sejmih in domovih, pa enostavne A/B primerjave ne pokažejo niti 50% vsega, kar Troy Signature sicer zmore, so pa kljub temu dovolj nazorne za vzbuditev zanimanja ali osnovno seznanitev z učinki.
No, kaj se torej zgodi, ko prvič priključite komponento na Troy in poslušate glasbo. Pravzaprav nič posebnega vsaj nekaj ur, potem pa se začnejo počasi pojavljati nekatere zvokovne spremembe – nek detajl tu, drugi tam, enkrat sistem zveni bolj čisto, drugič nek inštrument dobi bolj izrazite konture,...ipd, skratka nič preveč otipljivega ali zanesljivega, saj se take stvari lahko dogajajo tudi zaradi drugih okoliščin, na primer zaradi nihanja kakovosti elektrike in drugih spremenljivk. Čez nekaj dni pa se pojavijo prve večje spremembe – izboljšave, ki so pravzaprav presenetljive. Ne glede na to, kako velik in obsežen zvočni oder je sistem sposoben pričarati, ga Troy večkratno poveča v vseh dimenzijah. Pa to mogoče niti ni najbolj pomembno, bolj pomembna je vsebina. Posamezni inštrumenti so lažje razločljivi, posamezno in od skupin, umetnikove bravure postanejo še bolj izrazite, timbralne teksture še bolj saturirane. Človek dobi občutek, da je bližje glasbenemu dogodku – orkestru, dvorani, umetniškemu delu. Vse te izboljšave so enako izrazite, tako pri nizkih, kot pri visokih glasnostih, kjer pa nastopi naslednje presenečenje. Red in disciplina tudi pri krešendih ali daljših, skrajno glasnih in zelo kompleksnih pasažah, kako enostavno in preprosto je v tej »gneči« lahko slediti prav vsaki, še tako nežni melodiji kakega inštrumenta, ki prej praktično ni bila opazna. Navedel bom samo en primer, ki ga nazorno pokaže, po mojih izkušnjah in prepričanju, eden najbolj realistično zvenečih posnetkov sploh in hkrati tudi eden najtežjih posnetkov za reprodukcijo – Prokofiev: Excerpts from the ballet Romeo and Juliet (Sheffield Lab, LAB8). Gre za t.i. direct disc recording, ki je po eni strani izredno zahteven za vsak avdio sistem, vendar pa, če ga je sistem sposoben »prežvečiti«, je to hkrati tudi eden najbolj zadovoljivih in impresivnih posnetkov, ki pokaže tudi irelevantnost prepričanj t.i. struje relativizacije popolnega zvoka in reprodukcije, ki sloni na tezi, da pri reprodukciji ni nič zanesljivega in oprijemljivega, saj ne vemo točno, kako je neka glasba, orkester ali inštrument zvenel v živo, ne vemo, na kakšnih inštrumentih je orkester igral, kaj je imel producent v mislih z določeno odločitvijo pri snemanju, ne poznamo dvorane, njenih akustičnih lastnosti...ipd v nedogled. Dobesedno vzeto vsemu temu ni mogoče ugovarjati, vendar je ta teza že v osnovi zgrešena, ker ne upošteva nekega dejstva. Ko enkrat slišite živ zvok, živ koncert izveden z neojačanimi inštrumenti v naravnem okolju (dvorani) in ga spoznate, potem si za vedno zapomnete njegovo vseobsegajočo bit - doživetje živega zvoka, ki onemogoča, da bi živ dogodek še kdaj zamenjali za reprodukcijo. Pokojni HP je pred davnimi leti v zvezi s tem vprašanjem zapisal, da ko človek enkrat vidi mačko in dojame njeno mačjost, je ne bo mogel nikoli več zamenjati za katerokoli drugo žival, ne glede na to katere pasme ali velikosti je. Tista njena značilna mačjost opredeljuje njeno bistvo in jo loči od vseh drugih vrst živali in enako je tudi pri živem zvoku in reprodukciji. Ne gre za (nepomembne) podrobnosti na katere se nekateri ob pomanjkanju znanja in izkušenj obešajo do onemoglosti. Gre za tisti značilni občutek, ki ga lahko doživite samo ob poslušanju žive glasbe in ta je vedno in povsod v osnovi enak in tega je kar težko prenesti na posnetek. Zato sploh ni pomembno, kje je posnetek nastal, v kakšni dvorani, s kakšnim orkestrom, s kakšnimi inštrumenti in glasbeniki, s kakšnimi mikrofoni, kdo ga je posnel, s kakšno tehniko, mikrofoni in kako je bil kasneje morebiti obdelan, kakšna je bila, relativna vlaga v dvorani in ali je dirigent vstal z levo ali desno nogo. Dober posnetek (bolj ali manj) na vrhunskem sistemu prinese tisti značini občutek, ki ga imamo ali dobimo samo pri živi izvedbi in ta ni prav nič odvisen od vseh zgoraj navedenih elementov. Ima tisto karakteristično mačjost in enako je pri posameznih inštrumentih. Ko enkrat slišite violino in spoznate njen značilni zven, si ga boste zapomnili za vedno in ga boste vedno kot takega tudi prepoznali ne glede na to, ali jo je izdelal signore Stradivari, Amati, Guarneri ali pa Blaž Demšar iz Selc. Kdo jo je izdelal sploh ni pomembno! Pomemben je značilni zvok, ki je lasten prav vsaki violini in jo loči od vseh ostalih inštrumentov in ta je prepoznaven vedno in povsod in to je legitimna referenca, ki nam lahko služi pri ocenjevanju sposobnosti avdio sistemov.
Ta kratek izlet, ki ga lahko interpretirate kot nasprotovanje subjektivizaciji vsega kar je povezano s reprodukcijo zvoka ter nasprotovanje nepriznavanju popolnega zvoka kot reference pri ocenjevanju avdio naprav, je bil pomemben zaradi boljšega razumevanja vseh vidikov, globine in narave zvokovnih izboljšav, ki jih prinaša Tripoint Troy Signature. Cela prva stran zgoraj omenjenega Sheffieldovega LP-a postavlja pred sistem zahtevno nalogo, kako prejadrati cca. 20 minut, na trenutke izredno zahtevnega glasbenega materala. Ta posnetek ima prav vse kar potrebujete za ocenjevanje tudi najboljšega avdio sistema: ogromen glasbeni oder, ki se sliši celo na sistemih nižjega kakovostnega ranga, dinamične gradacije na vseh možnih ravneh od najbolj finih do kolosalnih krešendov, ki jih prepričljivo zmorejo reproducirati le zelo, zelo dobro sestavljeni sistemi najvišjega ranga, pa fenomenalno posnete barve prav vseh inštrumentov v orkestru in končno celoten frekvenčni spekter, ki jasno pokaže tozadevne omejitve sistema, pa še kaj bi se našlo. No, Tripoint Troy sistemu omogoči, da bolj verno prenese dinamična stopnjevanja in prehode, ki so zato manj tipično reprodukcija in bližje naravni dinamiki, ki ni nikoli restriktivna, nikoli utrujajoča, vedno kot sama po sebi umevna in vedno dih jemajoča. Najbolj presenetljivo od vsega pa je bilo kako z njegovo pomočjo sistem bolje prejadra najtežje in najbolj kompleksne glasbene pasaže na koncu prve strani (Act II. Finale), ko trije ali štirje posamezni inštrumenti in še nekaj skupin zraven, igrajo vsak svojo linijo melodije tam nekje na ravni mezzoforte. Pozor! Vsak svojo linijo melodije..., pa vendar se s takšno lahkoto sledi katerikoli od njih, kot da bi bili inštrumentalisti pred vami. Pravi glasbeni realizem.
Reprodukcija s Troyem se zdi tudi hitrejša, bolj »polna«, umetniško bolj izrazita, jasna in izčiščena in zato manj mehanična, manj reproducirana in tu pridemo do bistva delovanja te naprave. Če bi moral v enem stavku opisati njen učinek, bi bil zelo enostaven: Troy v sistemu poveča glasbeni realizem, reprodukcija, ne glede na to, na kako visoki ravni je, postane bolj naravna in še manj reprodukcija. Večjega komplimenta avdio napravi ni mogoče dati. Seveda ima tak učinek tudi logično razlago. Kot je bilo navedeno v začetku, je eden od Troyevih nalog pasivna filtracija EMI/RFI in druge nesnage, ki v sistem ne prihajajo samo od zunaj, pač pa tudi iz komponent samih in če vse to odstranimo, to mora imeti neke zvokovne posledice in te so v »sozvočju« zgoraj opisanih, njihova intenzivnost pa bo odvisna od okolja in inherentnih lastnosti samih naprav. Zato so učinki te naprave univerzalni, samo stopnja lahko varira. Torej, govorili smo o izjemnem povečanju glasbenega odra, hitrosti, jasnosti, izčiščenosti in dinamični »sproščenosti«, ki za seboj potegne timbralno saturacijo, vendar to še ni vse. Moj sistem je že v osnovi zelo tih, kar pomeni, da je osnovni šum zelo nizek. Tudi pri polni koncertni glasnosti iz zvočnikov iz poslušalnega mesta pred začetkom glasbe ni slišati ničesar. Občasno, ko gre kakšna cev h koncu svojega življenja ali je v osnovi glasnejša, je sicer moč slišati blag šum, s Troyem pa je to ozadje postalo še bolj »temno« in tiho in verjetno tudi ta lastnost prispeva svoje k celotnemu zvokovnemu občutku.
Namen tega pisanja (spet!) ni bil test ali kaj podobnega, pač pa sem želel širšemu krogu zainteresiranih avdiofilov predstaviti relativno novo tehniko izboljševanja zvoka, upam si trditi, prav vsakega avdio sistema. Njegova cena žal onemogoča širšo »uveljavitev«, bo pa morda v prihodnosti nekdo drug ponudil podobno napravo za bistveno nižjo ceno. Entreq pristop je nekoliko drugačen od Tripointovega in omogoča uporabniku postopno nadgradnjo, zato je cenovno bolj vabljiv, čeprav tudi njihova top-of-the-line kombinacija naprav in kablov ne odstopa prav veliko od cene Troya. Marsikje boste lahko prebrali, da je Tripoint Troy Signature nenadomestljiv del vsakega visokokakovostnega avdio sistema in, da brez njega praktično ni mogoče ugotoviti, kakšne so v resnici sposobnosti vašega avdio sistema. Nekateri celo trdijo, da je Troy v sistemu povzročil revolucionarno transformacijo zvoka in, da je to najbolj pomembna komponenta sistema. Sam raje ne bi šel tako daleč, sem pa fasciniran kako globoke in za reprodukcijo pomembne posledice ima njegova umestitev v sistem in zato ga lahko samo močno priporočim.
Na tem mestu pa se zgodba o novih ozemljitvenih tehnikah pravzaprav šele dobro začne. Kot sem omenil na začetku, proizvajalec napravi prilaga štiri ozemljitvene kable. Prepričan sem, da se bo komu zdela pomembnost kakovosti ozemljitvenih kablov enako, če ne še bolj neverjetna, kot pri vseh ostalih kablih, ki jih sicer uporabljamo. Kakovost ozemljitvenih kablov je še kako pomembna. Nekateri pravijo, da enako kot sama ozemljitvena naprava, če ne še več. Znano? Če si Troy Signature predstavljate kot velik in močan sesalec EMI/RFI in drugih motenj, potem naj ozemljitveni kabli predstavljajo sesalne cevi in pri tem je fizika relativno enostavna. Večja je cev, več prahu bo prenesla do sesalca in hkrati hitreje in ravno kapaciteta in hitrost »odsesavanja« teh motenj je odločilna za učinkovitost naprave. Seveda ni vse v kapaciteti in hitrosti, da ne bo kakšne pomote. To je samo neka osnovna usmeritev in poenostavljena razlaga delovanja, realizacija te naloge pa je dolgotrajen in zelo zahteven proces, ki ga za enkrat obvladajo le redki. O vsem tem bo »tekla beseda« v nadaljevanju te teme, zato stay tuned.
O izkušnjah drugih uporabnikov in lastnikov Tripoint Troy Signature in Emperor, si lahko preberete na WBF, AudiogoN in Audio Exotics forumih.
- Tripoint Troy Signature.jpg (48 KiB) Videno 25730 krat
