Ko sem daljnjega leta 1994 kupil svoj prvi Kuzma gramofon Stabi Reference in ročko Stogi Reference, sem od raznih »poznavalcev« večkrat poslušal nebuloze, kako mrtvo zveneč gramofon je to, kako je takšen tudi mali »leseni« Stabi in tako naprej v tej maniri, vendar sam nisem nikoli imel takega občutka. Niti približno. Ko danes razmišljam, od kod ljudem take ocene, je razlaga, če upoštevam kdo so bili ti posamezniki, v glavnem na dlani. Večinoma (99%) so imeli namreč povsem neadekvatne sisteme, na gramofon so postavljali neprimerne ročice in glave, poslušali so večinoma rock & roll in še kaj bi se našlo. Kot po pravilu so izpostavljali kvalitete raznih peresno lahkih gramofonov, ki naj bi igrali »živo, hitro, poskočno, dinamično...«, s takratnim high-endom pa so le redki imeli izkušnje. K sreči sem imel priložnost dobro spoznati »kolovodjo« take šole, Linn LP12, ki mi je bil pravzaprav čisto všeč – igral je dobro praktično v vsakem sistemu. Zato ni čudno, da je bil tako popularen. Pred 30. leti in več je morda spadal v visoki razred, seveda pa high-end to ni bil. Zanimivo bi bilo danes slišati kakšen primerek, čeprav sem skoraj prepričan, da mi zvok ne bi bil tako všeč kot nekoč. Ali pač. Kakorkoli, vprašanje ostaja, zakaj so nekateri razglašali Kuzma gramofone za »mrtvo zveneče«? Ker niso imeli (ali vsaj v bistveno manjši meri) koloracij in popačenj, na katere so bili ti avdiofili navajeni in so jih interpretirali celo kot nekakšne kvalitete in takšen miselni proces še danes ni redkost. Ne bi se sedaj spuščal v podrobno analizo katere so takšne koloracije in popačenja, v vsakem primeru pa jim je skupno to, da z živim zvokom seveda nimajo nobene zveze.
Da ne bo kakšne pomote. Niti slučajno ne mislim, da je bil (ali je, ker se še vedno proizvaja) Kuzma Reference popoln gramofon, je pa v svojih najboljših časih spadal med kakšnih pet najboljših na svetu in še danes se mu v izboljšani Mk2 verziji ni treba skrivati pred konkurenco. Nasprotno. Stabi Reference je še vedno eden najboljših gramofonov v svojem razredu s praktično nedosegljivim razmerjem med kakovostjo in ceno. Ni prav veliko gramofonov s tako dolgo življensko dobo in tudi ta kaže na to, da mora nekaj (ali bolje rečeno veliko tega) vendarle delati prav. Kaj vse bi lahko še bilo boljše je pokazal XL2 in še bolj XL4, s katerim sem živel več kot sedem let. Ko mi je Franc pred nekaj leti demonstriral prototip novega pogona, sem se bal, da morda ne bo opravičil pričakovanj, vendar je ta že v svoji najzgodnejši fazi pokazal, da so skrbi odveč. Ko pa sem domov dobil serijski izdelek, sem bil z eno besedo, navdušen. Prototip je imel nekaj otroških bolezni (npr. malenkostna grobost ali zrnatost skozi celoten zvočni spekter), katere pa je Franc tekom razvoja v popolnosti odpravil. Na drugi strani pa je nakazoval številna izboljšanja o katerih bom pisal v nadaljevanju.
Lastnikov modela XL2 in XL4 v Sloveniji ni prav veliko, kljub temu pa je dobro vedeti, da je ta dva modela mogoče nadgraditi oziroma spremeniti v XL DC. Kot že ime pove, je glavna novost tega modela v popolnoma novem pogonu, saj namesto štirih AC, uporablja zgolj en kakovosten DC motor, ki skupaj z novim napajanjem ter iz enega kosa izstruženim plastičnim jermenom in priročno upravljalsko enoto, ki omogoča prižiganje/ugašanje ter menjavajnje hitrosti ob gramofonu, tvori ultimativno analogno kombinacijo. XL4 je sicer avtoritativno ter hkrati fino in subtilno zveneč gramofon, kateremu težko najdete kakšno večjo napako. Kot pri vsaki komponenti, bi bil lahko še tu in tam bolj tako in tako zveneč, vendar gledano v celoti, je to "zelo popoln" izdelek. Odličnost v avdiu pa je, kot veste, lahko vedno še bolj odlična in Stabi XL DC upgrade je prinesel še več avtoritativnosti, dinamičnosti, hitrosti in odzivnosti. Predvsem pa je prinesel še bolj natančno reprodukcijo začetkov tonov, ki so se pri XL4 sicer zdeli bolj gladki vendar je bila ta gladkost v bistvu posledica malenkostne nenatančnosti. Večja natančnost reprodukcije začetkov posameznih tonov oziroma izboljšana kontrola nenadnih izbruhov energije, je seveda prinesla splošno izboljšavo timbralne bogatosti in vernosti, ki je za ljubitelje akustičnih glasbenih zvrsti bistvenega pomena. Vse opisano za seboj potegne še marsikatero drugo izboljšavo večjega ali manjšega pomena, v vsakem primeru pa dviguje raven kakovosti reprodukcije še za stopničko višje.
XL DC pa v celoti ni samo boljši gramofon kot XL4, je tudi nekoliko lažji zaradi manjšega števila motorjev in, ne boste verjeli, nič dražji kot XL4, še bolj enostaven za montažo ter, kar meni veliko pomeni, bistveno hitreje dosega željeno hitrost predvajanja. Za povrh vsega je (vsaj meni) tudi estetsko precej bolj skladen in kot celota z ročko 4Point, enostavno lepši. To, da nanj lahko namestite ročke vseh obstoječih dolžin in vrst ni nič novega in velja tudi za XL2 in XL4. Omenjam pa to lastnost zato, da najavim poročilo o novi Kuzmini ročki 4Point 14 inch. Če sodim po tem, kar sem slišal do sedaj, bo imel analogen svet spet veliko opravka s preurejanjem lestvice najboljših ročk na svetu. Stay tuned...