- P1050868.jpg (159.58 KiB) Videno 18308 krat
Zadnjih nekaj mesecev se malo več ukvarjam tudi z iskanjem najbolj primernih cevi (6922 ali ECC88) za moj GAT predojačevalnik in tako sem v relativno kratkem času uspel zbrati še štiri malo bolj zanimive pare. Nova primerka znamke Electro Harmonix 6922 EH, ki jih conrad-johnson sicer vgrajuje v ta model, pa uparjene primerke JJ E88CC Gold Pins, legendarne Amperex 6922 PQ White Label in pa EAT ECC88 Diamond.
Precej zanimiva izkušnja, vendar moram že na začetku povedati, da v tem primeru ne morem govoriti o ne vem kakšnih kvantnih preskokih zvokovnih značilnosti. Razlike seveda so, na nekaterih področjih tudi precejšnje, vendar zaradi konstrukcijskih lastnosti mojega predojačevalnika, cevi so namreč nameščene samo v vhodni ojačevalni sklop, od tam naprej pa signal »obdelujejo« tranzistorji, niso tako dramatične, kot pri modelih, kjer so cevi uporabljene tudi v ostalih sklopih. Kot nasprotje temu moj prijatelj, ki uporablja nekdanji admiralski model ART3, ki ima kar deset takšnih cevi govori, da se z menjavo cevi karakter zvoka naprave spreminja tako močno, da predojačevalnik ni več prepoznaven… Mislim, da majčkeno pretirava, mu pa verjamem, da so razlike bistveno večje, kot na primer pri meni. Kot je bilo nakazano za to obstaja tudi tehnična razlaga, vendar ne bi sedaj o tem.
Preden sem dobil naštete cevi, sem (med ostalimi) uporabljal tudi par slovaških 6922, ki jih je cj serijsko vgrajeval v omenjeni starejši model ART in te sicer zvenijo čisto solidno, vendar v nekaj mesecih postanejo glasne (šumijo, brnijo, prasketajo...ipd). Potem pa sem vstavil Electro Harmonix 6922EH (največje bajse od vseh primerjanih), ki jih cj serijsko vgrajuje v GAT in šumi so v hipu izginili, zvok je postal precej bolj robusten v basu, poln, uravnotežen in odprt. Skratka čisto spodobna izboljšava. Čez čas sem pri Brent Jesse-ju (http://www.audiotubes.com/) naročil nekaj parov JJ E88CC Gold Pins, ker je trdil, da so prav te cevi tiste, ki jih uporablja tudi EAT, vendar so precej cenejše. No, po nekaj izmenjanih sporočilih z Jozefino Lichtenegger iz EAT, se je izkazalo, da temu ni tako. A več o tem v nadaljevanju. JJ cevi so tako kot Electro Harmonix nova proizvodnja (ne NOS) in so precej bolj tihe kot EH, vendar žal po zvoku bolj tenke v basu, brez telesa, a po drugi strani so bolj zračne in svetle. Ko sem vrnil nazaj EH, so inštrumenti spet dobili svoja telesa in povrnila se je tonska uravnoteženost. V mojem primeru torej ni nobenega dvoma, da so se “originalne” EH izkazale kot boljši izbor.
Kakovostnih cevi NOS 6922 je na trgu kar nekaj in med temi velja za najboljšo ameriška Amperex 6922 pinched waist (gold pins), pa tudi nizozemska Amperex 6922 pinched waist, vendar mora imeti človek zares veliko srečo, da naleti na dober primerek, saj so zaradi svojega ugleda tudi najbolj iskane in redke. Druga najboljša izbira (pa to ni soglasna ocena svetovne avdiofilske skupnosti…), je Amperex 6922 PQ white label, ki jo izpostavlja tudi legendarna in zelo poglobljena primerjava cevi imenovana Joe’s Tube Lore (http://www.audioasylum.com/scripts/d.pl ... ubes..html). K sreči sem pri Brentu dobil prav te cevi za relativno sprejemljivih 230$ za uparjen duet. Hkrati sem že nekaj časa čakal na EAT ECC88, ki so pozno spomladi letos pošle, pred kakšnim mesecem pa mi je Jozefina sporočila, da so spet na zalogi. Ker v Sloveniji EAT nima zastopnika, sem cevi lahko naročil brez posrednika in odločil sem se za uparjen duet ECC88 Diamond (290 EUR za par). V zvezi s cevmi EAT ECC88 po medmrežju krožijo razne govorice o njihovem izvoru in v ZDA je nekaj časa veljalo, da gre za izbrane cevi slovaškega proizvajalca JJ, vendar EAT (http://www.euroaudioteam.com/) zatrjuje, da so te cevi “posebej izbrane” NOS. No, kakorkoli, EAT cevi že dolgo časa spadajo med najboljše in že zelo dolgo me je zanimalo, kako se bodo obnesle v primerjavi s klasičnim NOS favoritom.
Tako Amperex kot EAT sta ZELO tihi cevi, celo tišji kot JJ, za katero bi rekel, da je zelo tiha. Pravzaprav sta najtišji 6922 cevi, kar sem jih kdaj slišal. Blag in čist šum se sliši zgolj na razdalji kakšnih 20 cm od zvočnika, dalj od tega je “slišna samo tišina”. Ta uvodna lastnost me je resnici na ljubo presenetila, kajti nisem pričakoval, da bodo tako stari primerki tako superiorni proti popolnoma novim. Ja, vem, tukaj se začnejo debate o škodljivih in zato danes prepovedanih materialih, ki da so uporabljeni v starih ceveh, pa o superiornih strojih za izdelavo cevi in natančnosti in zavzetosti delavcev v starih časih…itd, ampak o tem naj na dolgo in široko debatirajo tisti, ki jih to zanima. Kar se mene tiče, je nesprejemljivo, da so ob vsem tehnološkem razvoju skoraj pol stoletja stari modeli boljši kot nova proizvodnja. To pa k sreči ni univerzalna resnica in tudi nove cevi so lahko precej boljše kot stare, kar dokazuje na primer Tung Solova močnostna cev KT120. Še večja KT150 je v avdio napravah za sedaj še redkost, ampak tudi to se lahko hitro spremeni. No, bomo videli…
Ker sta cevi Amperex delovali v mojem sistemu že več kot 60 ur, sem pustil, da EAT parček ujame približno isto dobo, da bi bila primerjava čim bolj verodostojna. Pred kritičnim preizkusom je bila vsaka cev najprej primerno ogreta. EAT ECC88 so že serijsko opremljene s Cool Damperjem in ker imam v rezervi k sreči še nekaj primerkov, sem jih pred primerjavo namestil tudi na cevi Amperex. Ker so te fizično nekaj manjše, pridejo prav možnosti Cool Damperja, da se prilagaja debelini cevi. Kljub temu pa stisk ni tako močan, kot bi si želel, ampak zadostuje. Kot zanimivost naj dodam, da je prijatelj, s katerim sva v ZDA kupila Amperex cevi, da bi se prepričal, ali so priložene meritve resnične in pravilne, cel komplet odnesel k znancu, verjetno najbolj zagretemu cevnemu “guruju” v Sloveniji na meritve. Po preizkusu je bil njegov odgovor, da še nikoli v življenju ni imel v rokah cevi, ki bi se merile tako superiorno in, da gotovo niso bile še nikoli v uporabi. Obetavno, ne?
Glasbeni material za tokratni preizkus je bil povsem klasičen. Najprej sem poslušal moj železni testni material, kantato št. 140 (J.S.Bach-G.Bantock, Clair de Lune, RCA Living Stereo/Classic Records LSC-2326), ki izpostavi predvsem sposobnost testirane komponente reproducirati godala in njihova telesa. Na tej plošči ni nobenih tolkal, nobenega treskanja in nabijanja, pa vendar je že po nekaj sekundah bolj ali manj jasno, kako neka komponenta (ali sistem) reproducira basovsko področje, ali je »full range« in ali je tonsko uravnotežen. Nadgradnja tega preizkusa so Rahmaninovi Simfonični plesi, op. 45 (Vox/Analogue Production 34145S), ki zvenijo sicer malo bolj »suho« zaradi prostora v katerem je posnetek nastal, vendar pričarajo realističen zvočni oder ter dinamiko orkestra.
Ko sem prvič zamenjal cevi Electro Harmonix z Amperex, me je prevzela njena finost, gladkost, uravnoteženost ter frekvenčna razširjenost v obe skrajnosti. V basu je močna, polna, nekoliko zaobljena in telesa inštrumentov so bila tem lastnostim primerna. Ta svilnata gladkost in rafiniranost se je nadaljevala skozi srednjetonski in visokotonski spekter. Čeprav je bil vtis, da je JJ v višjih legah še bolj zračna in svetla, pa, kot rečeno, to ni nujno tudi boljše, če takšna lastnost nima svoje »zrcalne slike« tudi na drugem koncu spektra. Amperex se je odlično odrezala tudi pri projekciji prostora, dimenzije so bile impresivne, glasbene informacije pa lepo fokusirane. Glede tega elementa ji JJ in EH ne prideta niti blizu. Potem pa je nastopil čas za vstop najboljšega primerka EAT. Razlika med modeloma Selected in Diamond je jasno v še manjših tolerancah in za Diamond pri EAT pravijo, da so izmerjene vrednosti na anodah skoraj identične. Kot navedeno, je ena od boljših lastnosti cevi Amperex 6922 PQ white label, polnost basovskega področja, EAT pa to kvaliteto še nadgradi s tranzistorsko kontrolo in definicijo ter še boljšo ekstenzijo. V basu še nisem slišal boljšega primerka. Sicer pa sem imel ob menjavi na EAT občutek, da so zvenele glasneje, vendar temu v resnici ni bilo tako. Kasnejša meritev je pokazala, da ni razlik v glasnosti. Različna pa je bila perspektiva. Če je Amperexova perspektiva približno osma vrsta v parterju, je EAT-jeva druga ali tretja. Zvočni oder je nekako bolj razsvetljen, vendar ni bil nič globlji ali širši, dinamične gradacije so se zdele bolj izrazite, glasbena izvedba pa je delovala bolj potentno. Do tu vse lepo in prav, vendar se žal te cevi z Amperex ne morejo meriti v finosti in gladkosti. V zgornje srednjetonskem področju so namreč bolj grobe ali zrnate in ta del spektra se zdi malce preveč poudarjen. Razlika je pravzaprav taka, kot med predojačevalcem Zanden 3000 in conrad-johnson GAT, če vam to kaj pove. Glede na to, da imajo cevi le okoli 60 ur, ni nerealno pričakovati še manjše spremembe in če bo do tega prišlo, bom o tem poročal.
V trenutni postavitvi mojega sistema se torej malce bolje obnesejo cevi Amperex, vendar se to lahko s časom spremeni. V vsakem primeru pa lahko rečem, da so, tako EAT (model Selected po moje ne bi zvenel bistveno slabše...), kot Amperex, ene najboljših 6922 (ECC88) cevi, ki jih lahko kupite in trenutna cena obeh (EAT ECC88 Selected je 99 EUR), se mi zdi sprejemljiva.
- P1050869.jpg (145.36 KiB) Videno 18308 krat