Napisal/-a Marko Puš » Če Mar 10, 2005 4:00 pm
Včeraj 9.3.2005 je bilo na srečanju kluba spet zelo zanimivo. Število udeležencev je bilo ravno pravšnje (no, za ta prostor nas je bilo vseeno malo preveč) za prijetno debato in druženje.
Kot je bilo najavljeno je bil naš gost Aco Razbornik, ki je marsikoga vsaj malce presenetil, če že ne razburil. Kot smo lahko pričakovali je predstavil svoj pogled na Hi-Fi, ki je bil seveda precej drugačen, a ne presenetljiv, če vzamemo v obzir, da gre za starega studijskega mačka. Precejšen poudarek njegovega predavanja je obsegal akustiko prostorov, ki jo Aco za razliko od avdiofilov postavlja v prvo vrsto pri doseganju "dobrega zvoka". Njegov pogled na samo izvedbo akustične obdelave sob se sklada z modernim ameriškim pristopom, ki se nagiba k dušenju sten za poslušalnim mestom in seveda razpršitvi ali dušenju prvih odbojev. Predstavil je seveda tudi druge možne variante obdelave prostorov, vendar je bil končni sklep vseeno v skladu s prej navedenim. Torej, treba je čimbolj akustično obdelati vsaj zadnjo steno za poslušalcem (knjige, plošče, revije....), v kote postaviti t.i. bas trap-e in poskrbeti za odstranitev stranskih odbojev. Večkrat je tudi poudarli, da se s pravilno akustično obdelavo v zvoku lahko doseže bistveno boljše rezultate, kot s katerokoli avdio komponento, razen morda z zvočniki, ki so naslednja najbolj pomembna komponenta vsakega (avdiofilskega ali studijskega) sistema.
Sam je pristaš zvočnikov z visokim izkoristkom in takšne v svojem studiju tudi uporablja. Kot je bilo pričakovati morajo po njegovem zvočniki v studijo verno prenesti vse tisto, kar se tisti trenutek snema, brez olepšav. Poudaril je tudi, da so "avdiofilske kurete" bistveno predrage, prav tako vse ostale komponente sistema, kritiziral je avdio industrijo, ki navija cene izdelkov v višave, zvok pa je vedno slabši! Ob predstavitvi komponent v svojem studiju je poudaril, da nima nobenega avdiofilskega kablovja ali elektronike, vse je ("za avdiofilske standarde") precej povprečne kakovosti, kljub temu pa dosega vrhunski zvok, kar je pri avdiofilih bolj izjema kot pravilo.
Aco je sicer diplomirani inženir elektrotehnike in pristaš cevne elektronike, mikrofonov in analognega zvoka ter starega načina snemanja in je bil precej kritičen do digitalnih medijev in večkanalne tehnologije, še bolj pa je kritiziral popolnoma nesmiselno zapravljanje denarja za kablovje, še posebej omrežne, saj nimajo takšnega vpliva na zvok, kot se govori, še posebej, če gre za balansirane komponente. Zelo je bil kritičen tudi do proizvajalcev avdio naprav (sam jih je precejšnje število tudi izdelal), ob tem pa je mimogrede omenil tudi nekega " znanega domačega izumitelja", katerga "izdelke" je moral popravljati. Njegove kritike pa vseeno niso bile ostre, še manj žaljive in ker so bile večinoma upravičene tudi niso naletele na kakšen omembe vreden odziv, prej nas je sililo na smeh in dobrohotno odobravanje njegovih stališč, ki jim, resnici na ljubo, ne gre odrekati teže.
V nadaljevanju je Aco pojasnil tudi zakaj se moderna glasba vedno bolj "kompresira", kaj je tisto, kar sam išče pri snemanju glasbe, naštel je tudi impresivno število domačih in tudih estradnih zvezd, za katere je snemal, med katerimi velja izpostaviti znanega tenorista J. Carrerasa, Oliverja Dragojevića, Bjelo Dugme, J. Plestenjaka (na lastna ušesa smo se lahko prepričali, da ponekod precej podcenjevani pevec zares zna odlično peti), da velikega števila domačih estradnikov od Pankrtov, Janija Kovačiča, pa do Ditke Haberl.....in drugih novodobnih izvajalcev niti ne naštevam. S seboj je prinesel CD-R, s katerega smo v nadaljevanju poslušali pesmi, ki jih je v svoji bogati karieri posnel in treba je reči, da je bil tokratni večer zares eden najbolj zanimivih doslej.
Aco je bil s sprejemom na klubu prav tako zadovoljen in je tudi z vseljem pristal na ponovno srečanje, ko bo pripravil predavanje iz ožjega podočja njegovega delovanja.
