Napisal/-a Marko Puš » Pe Dec 23, 2005 1:36 pm
Ker se skoraj vsa izvajanja udeležencev te debate končajo z vprašajem, naj tudi sam dodam eno vprašanje, ki od nekdaj razdvaja avdiofile: Kaj mora dober sistem bolj verno reproducirati: ali živi zvok ali posnetek?
V prid prepričanju o večji pomembnosti živega zvoka govori teza o mačkah in prepoznavnosti njihove mačjosti, v navezi s prirojeno sposobnostjo vsakega normalnega človeka, da to njihovo mačjost, ko jo je enkrat spoznal, kasneje vsakič in brez napake prepozna, ne glede na vrsto mačke. In nekako tako bi lahko bilo tudi pri glasbi. Če posnetek vsebuje velik del tiste "mačjosti", ki jo prepoznavamo kot živi zvok neojačanih inštrumentov, ki smo ga slišali v dvorani, potem je to dober posnetek in dober približek živemu zvoku in sistem, ki je to sposoben tako reproducirati, je dober. Kolikor bolj verno reproducira tisto prepoznavno živost, toliko boljši je. Tu so lahko številne variacije na temo dvoran in tehnik snemanja, da ne govorim o okusih in podobno, zato zlahka lahko zdrsnemo v polje relativiziranja vsega v zvezi z zvokom.
Seveda se pogosto ukvarjamo tudi z mišljenjem, da mora dober sistem verno reproducirati samo posnetek, ne glede nato, koliko se je ta posnetek dejansko približal živemu zvoku, saj sistem vendar reproducira samo posnetek...Nadgradnja te teze (pa tudi prejšnje) je, da poskušamo slišati čimveč dvoran, v katerih so prav ti posnetki nastali in tako dobimo še malce bolj objektivno sliko o kakovosti posnetka in skladnosti naše zaznave s tistim, kar smo v tej dvorani slišali. Ampak tudi tu je možnost relativizacije velika, saj se tudi posnetki z nadgrajevanjem sistema "spreminjajo". Nekateri postanejo še boljši, drugi precej slabši, kot smo prvotno mislili.
Zakaj točno je stradivarka boljša od kopije, bi gotovo lahko razložil Aleš Kacjan, sam pa sklepam, da mogoče zaradi čistosti tona, bogate harmonične strukture in mogoče tudi zaradi same strukture inštrumenta samega, ki umetniku omogoča, da iz nje iztisne na najvišjem nivoju vse kar zna. Zato je lahko boljša od kopije. To so sicer deloma subjektivne ocene, ki pa jih je mogoče tudi znanstnveno objektivizirati (vem, da nekateri to znajo) in na ta način določiti cilj, ki si ga vsi želijo doseči. Recimo.
Znanost je prišla že zelo daleč pri objektiviziranju subjektivnih zaznav, vendar ušesa v navezi z možgani ni presegel še noben inštrument. Pa smo spet tam. Kdo najbolje ve, kaj je najbolje in kaj prav? Čigava ušesa so najbolj zlata? Ne strinjam se s tistimi, ki kakovost povezujejo samo z okusom! Mogoče bi morali malce slediti delu enologov in okuševalcev hrane. Po moje bi se lahko marsikaj naučili. Subjektivno in objektivno se ves čas prepletata in mešata in nikoli se ne bomo mogli popolnoma poenotiti, kaj je najboljše tako pri hrani, pijači, violinah in avdiu. Vedno se bo našel kdo, ki bo trdil, da je tisto, kar trdita dva, sto ali miljon drugih, napačno in da ima tisoče tretjih bolj prav....itd, itd.....
Tako kot vedno, več odgovorov porodi še več vprašanj in to vedno težjih.