Napisal/-a Marko Puš » So Maj 07, 2005 1:49 pm
Mislim, da je ekskurzija članov Avdiofilskega Kluba v Studio Tivoli zelo uspela in je pustila obilo pozitivnih vtisov ter pomagala k boljšemu razumevanju nastanka glasbe, ki jo doma poslušamo. Kljub njegovi velikosti je bilo zaradi precejšnjega števila članov kluba sicer malce tesno, vendar pa je predstavitev to več kot odtehtala.
Lastnik Aco Razbornik nam je na začetku razkazal precej velike in dobro opremljene prostore ter dokazal svoja nagnjenja k analogiji in cevem, o katerih je govoril v svoji predstavitvi pred nekaj meseci in zaradi katere je bilo dvignjenega celo nekaj prahu. Studio Tivoli je eden tistih, ki poudarja uporabo analogne tehnologije. Te se poslužujejo večinoma izvajalci rock in pop glasbe, hip-hoperji in dance izvajalci pa uporabljajo digitalne snemalne medije (hard disc-24/96, DAT...). Vseh znamk naprav si nisem zapomnil, mi pa je v spominu ostalo ime Manley, o katerem Aco nima najboljšega mnenja, pa legendarni Studer, Neumann, Sennheiser, AKG in Electro Voice o katerih pa ima dobro mnenje.
Tako kot velika večina studijev je bil tudi Tivoli dizajniran z upoštevanjem akustičnih pravil ("uglašen" je na 20Hz), je delo svetvno znanega strokovnjaka za akustiko Toma Hidleya ima več prostorov za snemanje različnih inštrumentov in premore celo soliden klavir slovenskega porekla, ki ga je izdelal g. Bravničar in, ki je ob tej priložnosti služil Vidu, da "dokaže" svoj talent in nagnjenost do jazzovsko obarvanih melodij. Glasbeniki imajo na voljo tudi pestro izbiro mikrofonov od kultnih cevnih Neumanov U67 in U54 ter "partijskih" Sennheiserjev, ki smo jih lahko gledali celo večnost na TV v času SFRJ, pa do najnovejših dosežkov te tehnologije znamk AKG in Electro Voice. Srce studija pa je seveda velika 48-kanalna mešalna miza SSL (Solid State Logic), ki služi 70% svetovne glasbene produkcije in zvočniki Kinoshita, ki zmorejo spoštovanja vrednih 126dB in imajo občutljivost 104dB/1m. V ozadju studija stoji znani 16-kanalni analogni magnetofonski snemalnik Studer, mastering pa Aco izvaja na legendarnem cevnem magnetofonu Studer C37, ki je prava redkost in pobožna želja vsakega lastnika studija.
Aco je pojasnil tudi razloge in posledice požara, ki mu je pred leti v celoti uničil vso opremo, vzrok pa ni bil v elektriki, ceveh ali kompleksni elektroniki, kot bi kdo lahko pomislil, pač pa v Sony Televizorju, ki se je očitno odločil, da bo na ta način zaključil svojo dolgoletno tlako. K sreči je pregovorna solidarnost med glasbeniki pripomogla, da se je studio obnovil ter nadaljeval svetlo tradicijo in tako obdržal status enega najboljših daleč naokoli.
V času našega prihoda je za sedaj še neznan hrvaški ansambel ravno končal snemanje svojega prvega projetka, mi pa smo bili tako prva javnost, ki je slišala še ZELO vroče posnetke zanimive glasbe. Še bolj zanimivo pa je bilo poslušati zvokovno razliko med takšnimi "surovimi" in še neobdelanimi posnetki ter klasičnimi CD-ji. Čeprav glasba tega ansambla morda komu ni bila všeč, pa smo vsi slišali tisto prvinskost, življenskost in živost zvoka, o kateri pri konvencionalnih nosilcih lahko le sanjamo in se sprašujemo, kam gre vsa ta glasba in zvok v procesu od posnetka do končnega proizvoda...
Upam, da ste bili navzoči zadovoljni in, če si želite obiskati še kakšen slovenski studio, na dan z besedo.
