Namen tega sestavka ni poročilo o Hi-Fi sejmu, pač pa bi rad opozoril na nekaj mojih osebnih opažanj, ki izvirajo iz dodane vrednosti letošnje izdaje Multimedia Hi-Fi Showa.
Najprej moram povedati, da sem izredno razočaran, da velik del obiskovalcev te dodane vrednosti sploh ni prepoznal, kar sklepam tako po komentarjih na sejmu, kot po odzivih na avdio forumih. Za letošnji sejem se je po mojem mnenju izplačalo narediti tudi 500 kilometrov ali več, kajti priložnost slišati v relativno adekvatnem prostoru in sistemu ene najboljših zvočnikov na svetu ne glede na ceno, je enkratno doživetje za vsakega ljubitelja verne reprodukcije. Vendar samo slišati tak zvočnik je eno, nekaj povsem drugega pa je kompetentna demonstracija, primerna takemu izdelku in prav temu smo bili priča prejšnji vikend. Zahvala gre seveda Mariu Dolinarju, ki že nekaj let vztraja pri prezentacijah na našem Hi-Fi sejmu.
Avalon Isis ni ravno pogost gost avdio sejmov po svetu in zakaj je temu tako mi pravzaprav ni čisto jasno. Ta zvočnik namreč sploh ni tako zahteven glede kakovosti ostalih komponent sistema in moči ojačevalcev, kar je dokazala demonstracija pred letom dni v Pakracu (glej moje poročilo na tem forumu: viewtopic.php?f=6&t=410), pa vendar je nekaj testov v svetovnem avdio tisku in govorice o neznanski “težavnosti in zahtevnosti” teh zvočnikov, povzročilo neutemeljeno strahospoštovanje in posledično izogibanje postavitvi in soočenju s kritično strokovno javnostjo.
Čeprav nisem največji ljubitelj ojačevalcev znamke Spectral pa moram priznati, da me je tokratna demonstracija klub uporabljeni elektroniki še enkrat opozorila, da je Avalon Isis zvočnik, ki ga je “treba imet” (ta besedna zveza je v naših krogih ultimativen kompliment). Kako je možno, da te nek izdelek vedno znova fascinira, ne glede na to, kje ga poslušaš in v kakšnem sistemu? Pa ne gre za nekakšno osebno preferenco ali avdiofilsko zaslepljenost. Gre preprosto za dejstvo, da objektivno superiorna komponenta, ko je primerno predstavljena drugačnega vtisa niti ne more pustiti. Na tokratnem sejmu se je izkazalo, da prostor v katerem je sistem Avalon/Spectral deloval, sploh ni tako slab. Nasprotno. Za zvočnike takega kalibra se mi po velikosti zdi skoraj idealen, koliko bi se iz njega še dalo iztisniti pa niti ni tako pomembno. Pomembno je, da so zvočniki vsakemu, ki je to želel demonstrirali, kaj je to vrhunski zvok ne glede na določene pomanjkljivosti! Ja, kaj pa jih nima?
Isisova prezentacija zvoka je bila grandiozna. Ker Mario razpolaga z več kot dovolj velikim številom odlično posnetega klasičnega glasbenega materiala (npr. založbe Reference Recordings), sem za preiskus dodatno poslušal še dve različni, a dobro posneti skladbi in sicer Sierra Highways (Pat Coil: Steps, Sheffield Lab 10031-2) in Time after Time (Miles Davis: Live Around The World, Warner Bros 9-460032-2). Prva skladba je nekakšen jazz/pop fusion, posnet sicer v studiu, vendar v živo na dva kanala in je odličen testni material tako za ocenjevanje frekvečnega razpona sistema, kot za velikost zvočnega odra, fokus, tranzientni odziv, dinamiko in tonsko uravnoteženost. Čeprav je posnetek na LP-ju bistveno boljši, pa tudi CD več kot dovolj nazorno demonstrira naštete elemente, pa še kakšnega zraven. No, ta posnetek je Avalon Isis razgalil do zadnje podrobnosti. Prav nič ni ostalo ušesom skrito, zvočni oder je bil spektakularen - realistično velik z vzorno postavitvijo inštrumentov v vseh dimenzijah, prava polnokrvna 3D prezentacija. Ampak to še ni vse. Zvočni oder je bil napolnjen tudi z glasbeno vsebino, notranjim tkivom skladbe in ne samo z zvoki in to je eden od elementov, ki loči muzikaličnost od analitičnosti. Potem je tu še nedosegljiva Avalonova brezšivnost zvoka, ki pri Isisu dosega nove dimenzije in je podlaga in vezivo glasbene vernosti, pa dinamična odzivnost na vseh ravneh. O makro ravni sedaj ne bi preveč razglabljal, čeprav bodo v spominu mnogih verjetno ostali zelo impresivni, a kar realistični udarci po velikem koncertnem bobnu, ki jih je Mario vrtel skoraj vsakih 15 minut. Bolj zanimiva je mikrodinamika. Ta je namreč “odgovorna” za čudovito strukturirane gradacije, ki povečujejo detajliranost, finih a bistvenih podrobnosti za zmanjšanje občutka reprodukcije. Določa tudi občutek hitrosti, ritmičnosti ali poskočnosti, če hočete. Ta segment Isis pokriva superiorno. Enako je k prej omenjenemu velikemu glasbenemu odru prispevala zvočnikova transparentnost in prečudovita zračnost ter že omenjena detajliranost. Slednji element je bil vedno v službi notranje glasbene informacije in tako v High-Endu tudi mora biti, ne pa da so podrobnosti same sebi namen in odcepljene od glasbenega tkiva.
Vse to so seveda racionalne opazke, ki so ena plat medalje, druga pa je emocionalni odziv, ki ga ti zvočniki sprožajo in čustvena vsebina glasbe, ki jo posredujejo. Vem, da bi s kakšno drugo elektroniko (npr. conrad-johnson ali Karan), vse skupaj zvenelo še veliko bolje - timbralno bolj bogato, naravno, gladko, organsko, še bolj avtoritativno in še bi lahko našteval, vendar to ni pomembno. Kar je pomembno in kar mene preseneča in zelo jezi hkrati je akutna nesposobnost avdiofilov prepoznati vrhunski zvok kljub morebitnim manjšim pomanjkljivostim. Pri tem ne mislim kakšnih mladih in neizkušenih ljubiteljev avdia, pač pa predvsem starejše, domnevno bolj izkušene avdio entuziaste, katerim bi sodeč po komentarjih, krepko koristil obisk kakšnega koncerta klasične glasbe, da o vsakodnevnem življenju z vrhunskim zvokom ter poglobljeni analizi obeh niti ne govorim.
Sistem Avalon/Spectral je ne glede na pomanjkljivosti demonstriral vrhunski zvok, kakršnega nismo slišali še nikoli na nobenem avdio sejmu v Ljubljani (pa marsikje drugje tudi ne) in o tem ne more biti nobene resne debate, tako kot ne more biti resne debate o tem, ali je na primer Picassova Guernica vrhunsko slikarsko delo. Na žalost marsikdo tega ni sposoben prepoznati.
saf.si
Slovenski avdiofilski forum