Presenetljivo uravnoteženo in polno je zvenel tudi »mali« zvočnik YG Acoustics Kipod II Signature z ASR Emitter II ojačevalnikom, dCS Scarlatti CD playerjem in Argento Organic Audio kabli. Žal pa veliki zvočniki Anat, sedaj že v verziji III Signature, ponovno niso zveneli nič bolje kot ponavadi zvenijo ti modeli na sejmih.
Prvi dan sejma (četrtek) je zvok sejemskih sistemov praviloma najslabši, je pa vedno kakšna izjema in tokrat je bil to sistem z zvočniki Nola Metro Grand Reference, ojačevalnikov Manley 300B Neo Classic in Manley Snappers, CD player pa je bil Cary audio 303T.
Eden bolj zadovoljivih sistemov je bil tudi Focal Grande Utopia EM, Vitus Audio ojačevalniki in bela izvedba gramofona Kuzma Stabi XL 4 z ročko 4Point in glavo KC 5. Na to “ozvočenje” je pela tudi ameriška pevka Kinley McBlack, ki je nenavadno podobna ženi Franca Kuzme…
Mogoče največje presenečenje sejma zame so bili novi zvočniki nekdaj legendarne znamke KEF z imenom Blade. Oblikoval jih je ameriški dizajner Eric Chan, tehnične podrobnosti pa si lahko preberete na
http://www.kef.com/gb/release/bladeloudspeaker/blade. Čeprav so bili zvočniki postavljeni v ogromno sobo, so zveneli čudovito uravnoteženo, dinamično, sveže in polno. Po moji oceni, eden od treh najboljših zvokov na sejmu. Upoštevajte pa prosim, da sem sisteme poslušal samo v četrtek in petek. Zelo verjetno je, da so se stvari, kar se zvoka tiče, čez vikend še spreminjale tako, da bi bile ocene lahko tudi nekoliko drugačne…
Precej časa sem prebil tudi v sobi z impresivno velikim sitemom, ki so ga sestavljali zvočniki Tidal T-1, Constallation Audio Centaur monobloka , Virgo predojačevalnik, Perseus phono stopnja, Cygnus DAC/File player, Continuum Audio Labs Criterion gramofon, Cobra ročka ter Air Tight PC-1 glava. Večji del “seanse” sem poslušal LP, ki ga je s seboj prinesel Jonatan Valin (TAS). Žal se ne spomnim naslova (šlo je seveda za klasično glasbo), je pa bila originalna izdaja založbe London in čeprav je bilo zvok v tipičnih Hi-Fi atributih težko kritizirati, pa bi glede na velikost, aspiracije in ceno pričakoval nekaj več naravnosti. Kljub temu bi ta sistem uvrstil med prvih pet.
Tako kot vsak sejem, pa je tudi ta postregel s številnimi razočaranji, med katerimi moram najprej izpostaviti dve imeni, ki ju sicer visoko cenim, oziroma, če sem odkrit mislim, da izdelujejo ene najboljših komponent na svetu - Avalon in Karan Acoustics. Najprej moram izpostaviti nove zvočnike Avalon Time, ki so bili postavljeni v popolnoma neprimeren prostor in na popolnoma neprimeren način (približno 4m narazen (!!!) in če bi bil jaz proizvajalec, bi takemu zastopniku takoj vzel pravico do zastopanja, saj mu s takšno prezentacijo ne more narediti nič drugega, kot zgolj veliko škodo! Če bi sodil kakovost teh zvočnikov po zvoku tega sistema, mi na kraj pameti ne bi prišlo, da bi sploh razmišljal o the zvočnikih, kaj šele, da bi jih kupil. No, tako pa tisti, ki ste kdaj slišali moj sistem veste, kako ta zvočnik lahko zveni v resnici in kaj vse zmore…
Nekaj podobnega je bilo v sobi Franka Changa (ASI), za katerega je Milan Karan skonstruiral referenčno elektroniko (linijski predojačevalnik v dveh ohišjih in monobloka z 2.5 kW/kanal), vendar je zvok v tej sobi prav tako razočaral. Naprave so, z dCS digitalijami in meni neznanimi zvočniki azijskega porekla, igrale vse prej kot njegovi izdelki sicer zvenijo. Aseptično, nemuzikalično in tenko, kar za prvo predstavitev proizvodov ASI (Karan) v Nemčiji ni ravno spodbudno.
Tudi na tem sejmu so Vandesteen 7 zvočniki zveneli trdo, kovinsko, zariplo in mehanično, čeprav se ne bi čudil, če bi v kakšni ameriški reviji spet prebral, kako je to bilo “nekaj najboljšega na sejmu”. Žal ob tem sistemu nisem zdržal več kot nekaj minutk.
Večino sistemov bi lahko uvrstil v kategorijo “hitro pozabljeno”, čeprav so za njimi stala zveneča imena in taki so bili na primer Marten, Wilson, Cessaro, Estelon, MSB, Lansche…