Napisal/-a administrator2 » Po Sep 07, 2015 7:04 am
Teksta, ki jih je napisal Marko Puš leta 2009 in 2011 na stari forum o ročici Kuzma 4Point:
SAF 11/2009
Pri nadgrajevanju sistemov, večni avdiofilski stalnici, se vedno prepletajo takšne ali drugačne izboljšave, še pogosteje spremembe, včasih pa tudi nazadovanja in razočaranja. Zelo redko pa se zgodijo tudi fundamentalne izboljšave ali "kvantni preskoki", če hočete, ki ne le, da lahko vzbudijo kontemplativne občutke, temveč tudi odločilno determinirajo našo nadaljnjo avdiofilsko pot. Enega takšnih trenutkov sem doživel pred časom, ko sem pri Francu poslušal gramofonsko glavo ZYX (komentar je nekje na tem forumu), pred tem se mi je nekaj podobnega zgodilo pred davnimi leti ob poslušanju močnostnega ojačevalnika Audio Research VT100, ki sem ga testiral za Hi-Fi Journal in predojačevalnika Conrad-Johnson ART, ki še vedno spada v kategorijo najboljše od najboljšega. Razen prvega primera, tokratna izkušnja presega vse ostale.
V zadnjih nekaj letih je moj sistem doživel kar nekaj izboljšav. Z nekaterimi sem imel tudi nemalo problemov, tako, da v začetku sploh nisem bil prepričan, da gre za izboljšavo, vendar se je kasneje, seveda z obilo truda, pa tudi "samoizpraševanja", vse postavilo na pravo mesto. Pri tem mi je bila v veliko pomoč tudi fenomenalna knjiga Get Better Sound, Jima Smitha, najcenejši in najbolj učinkovit tweak na svetu. Zadnji dve izboljšavi, ki sta v dom prišli ena za drugo v zelo kratkem času, pa sta reprodukcijo dvignili na raven, ki je doslej nisem slišal še nikjer. Slišal sem že globlji in širši glasbeni oder, prav tako morda "več" zgornjega basa in še bolj dinamično neomejeno in skrajno glasno reprodukcijo, še nikjer, razen morda v enem ali dveh primerih, pa še nisem doživel tako avtentične ali verne, če hočete, glasbeno celovite in verodostojne, tonalno oziroma timbralno neokrnjene in transparentne reprodukcije s skoraj popolnim izginotjem zvočnih omaric. Nič kaj dosti ni več na poti glasbe, človek ima občutek, kot da bi se selil iz enega glasbenega prizorišča na drugega. Nobena glasbena založba ni več v odločilni prednosti, plošče zvenijo tako, kot zvenijo in na vsakem kakovostnem predstavniku so do potankosti razvidne njihove kvalitete in slabosti. Še bolj pomembno pa je, da sistem izpostavlja predvsem kvalitete, slabosti pa so "zgolj"….hm, očitne in k sreči ne kazijo preveč pozitivnosti splošnega vtisa. Slabši posnetki so pač slabši, a še vedno več kot dovolj dobri za uživanje. Pred tem so bili neredko težko prebavljivi. Res je sicer, da je malo resnično vrhunskih posnetkov, vendar je tudi res, da je preostala večina še vedno ZELO, ZELO dobrih, le da jih ponavadi poslušamo na preslabe sisteme…Da ne bi bilo kakšne pomote, ocenjevani komponenti (seveda tudi sistem kot celota) nista nekakšna klinično - analitična stroja, čeprav je njuna sposobnost odkrivanja finih glasbenih detajlov absolutno fenomenalna ali referenčna, če hočete. "Analitičnost" je v tem primeru v službi glasbe in o tem ste lahko v mojih člankih že brali. Tokrat pa gre za "analizo" na bistveno višji ravni – podobno kot na koncertih žive glasbe. Glasba zveni celovito in homogeno, orkester je ves čas enovit korpus, kljub temu pa so tako jasno in artikulirano slišni vsi detajli, tudi na ravni pianisisimov.
Čeprav je to eden bolj izrabljenih avdiofilskih stereotipov, velja kot še nikoli doslej, da je doma sedaj "nova glasbena zbirka", potrebna ponovnega poslušanja. Sistem je postal še tišji, tudi pri visoki glasnosti je iz poslušalnega mesta šum praktično popolnoma neobstoječ, zvok pa je postal še večji, avtoritativnejši, neverjetno strukturiran, a hkrati čudovito koherenten. Sistem lahko igra izjemno glasno (vendar vedno popolnoma stabilno in kontrolirano), a to sploh ni tako očitno vse dokler ne izvedemo testa poskusa pogovora med reprodukcijo. Ta, razen izmenjave nekaj besed, ali stavkov zaradi visoke glasnosti ni mogoč, kljub temu pa se reprodukcija sploh ne zdi glasna in tudi nikoli ni naporna ali zoprna. Obiski nekaj manjših poznavalskih družb, ki so prišli na "tradicionalni letni komisijski preizkus" imenovan dan (pol)odprtih vrat, so brez vsakršnih težav trajali po štiri do celo šest ur nepretrgoma, a po deseti zvečer je sosedom vseeno treba privoščiti miren počitek. No, tudi takrat pa še ni (bilo) vsega konec. Tu nastopi element reprodukcije, ki je najbrž najbolj redek od vseh: Tudi zelo tiho poslušanje nudi prav vse zgoraj in v nadaljevanju opisane atribute, seveda z izjemo tistih, ki so neločljivo povezani z realističnimi nivoji glasnosti. Je prostor, je fokus, je transparentnost in so detajli, je dinamika in je celo bas! Pri kritičnem poslušanju ali poslušanju za užitek, navadno naravnam glasnost na linijskem pred ojačevalniku med 50. in 60. enotami (od 100), vse opisano pa sistem sedaj zmore že pri nastavitvi med 25 in 30. Nedvomno je za del tega rezultata zaslužena sposobnost phono predojačevalnika Zanden, da "požene" tudi MC glave z izhodno napetostjo pod 0.1 volta, vendar brez ostalih kvalitet ta sposobnost sama seveda ne bi bila dovolj. In še en element bi rad izpostavil: Veliko tudi vrhunskih sistemov z velikimi zvočnimi omaricami pogosto zveni tenko, torej majhno, suhljato, "koščeno" in umetno detajlirano in potem se čudimo, zakaj sistem s tako "visoko" resolucijo zveni tako….neresnično in Hi-Fi? Odgovor je pogosto v telesu oziroma bolj pravilno, v njegovem pomanjkanju. Vsi vemo, da ima vsak inštrument takšno ali drugačno telo, ki je v pretežni meri odgovorno za njegovo značilno barvo. Še posebej je to razvidno pri večjih inštrumentih in godalih, zanimivo pa postane, ko pridemo na področje manjših inštrumentov, ampak o tem kdaj drugič. Skratka, če sistem tega elementa ne reproducira dovolj verno, potem z vrhunskostjo ne bo nič. Seveda sta komponenti, ki bosta omenjeni v nadaljevanju tudi v tem segmentu zame superiorni in prav zaradi tega zvenita tudi tako izrazito avtoritativno v pozitivnem pomenu besede.
S podobnimi opisi bi lahko nadaljeval v neskončnost, pa še nisem prepričan, da bil lahko zaobjel prav vse aspekte izboljšane reprodukcije. In kdaj se je opisano pravzaprav zgodilo? Prvi del ob zamenjavi ene najboljših "klasičnih" ročic na svetu, Tri-Planar VII Ultimate II s Kuzmino 4Point in drugi del ob prihodu cevnega phono pred ojačevalnika Zanden 1200 Mk2, ki je zamenjal legendarnega conrad-johnsona Premier 15 S2. V začetku se mi je zdelo, da je bilo razmerje izboljšav, ki sem jih zgoraj opisoval nekako 70:30% v korist 4Point, čas pa je pripeljal do uravnoteženja vtisov na raven tam nekje okoli 50:50 %. Dodatnih 10-20% izboljšav (kar je izjemno visoka številka) je kasneje prinesel tudi novi povezovalni kabel Cardas Clear, vendar o tem mogoče kdaj drugič.
Zanimivo je, da se zdi, kot da ti dve komponenti nekako vlečeta druga iz druge tisto najboljše, se dopolnjujeta in skupaj dajeta precej več kot le seštevek vseh njunih kvalitet. Brez vsakega dvoma pa velja naslednje: 4Point je ročica z daleč najboljšim basovskim in spodnje srednje tonskim področjem, kar sem jih kdaj slišal, ta dva elementa pa sta tudi v pretežni meri odgovorna za superiorno reprodukcijo teles inštrumentov. Je tudi najbolj odprta, živahna in transparentna in orisuje dogajanje v prostoru, kot nobena doslej. Kljub temu ohranja mirnost in uravnoteženost celotnega frekvenčnega spektra. Ko k temu prištejete še energijo, avtoriteto in tonalno čistost, kar vse prinaša Zanden 1200 Mk2 ter presenetljivo zračnost, transparentnost in strukturiranost glasbenega odra, kar posedujeta obe komponenti, je rezultat lahko le impresivno realističen. In tako nekako bi šlo naprej, če bi se lotil še ostalih področij reprodukcije, ampak ta prispevek je že tako ali tako predolg.
In kaj reči za konec? Če veste, kakšno mesto zaseda Zanden 1200 Mk2 med phono predojačevalniki, potem je jasno kaj pomeni, če rečem, da Kuzma 4Point spada v isto kategorijo. Da, tako fenomenalna je ta ročica! Žal so skoraj vsi "kvantni preskoki" pri glasbeni reprodukciji povezani z visokimi cenami. Takšen pač je High-End in Zanden je za večino avdiofilov žal zelo težko dosegljiv izdelek. Zato pa vedno ostaja upanje, da bo čas prinesel spust opisanih kakovostnih elementov na bolj pristopne cenovne ravni. K sreči pa je 4Point precej bližje povprečno "mahnjenemu" avdiofilu, in če izbirate v tem cenovnem (pa tudi višjem) segmentu, alternative ni. 4Point je najboljši izdelek, ki ga je Franc kadarkoli naredil in že sedaj spada v kategorijo klasik.
Marko Puš
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
SAF 8/2011
Najprej čestitam Francu za fenomenalen test ročke 4Point, sicer precej neugodnega Michaela Fremerja, v septembrski številki revije Stereophile. Revijo prebiram že kakšnih 20 let, vendar tako izjemnega testa kakšnega izdelka »tovarne« Kuzma še nisem prebral. Mislim, da Fremer še nikoli v svojem življenju ni napisal tako pozitivnega testa kot je ta, izjema bi lahko bila le njegova referenčna in obsceno draga kombinacija gramofona in ročice Continuum Caliburn/Cobra from Down Under, vendar pa glede na trenutne govorice ni povsem jasno, koliko časa bo to podjetje še delovalo...
Glede na to, da sem bil eden prvih, ki je sploh slišal 4Point (pred kakšnimi tremi leti, takrat še v prototipni fazi), sploh prvi, ki jo je testiral in eden prvih lastnikov v Sloveniji (če se ne motim, sem bil drugi), si lahko dovolim komentar, da se s Fremerjem v celoti strinjam, z ozirom na dejstvo, da sem ročko v svoj sistem »vgradil« že jeseni leta 2009, pa lahko rečem celo, da se Fremer strinja z menoj.
Kakorkoli, zakaj je Fremerjev test tako izjemno pozitiven in izpostavlja, precej bolj temeljito kot moji komentarji zgoraj, vse tisto kar ta ročica dela oziroma ne dela, je več kot očitno. Na en stavek bi lahko skrčili bistvo Fremerjevega testa in moje komentarje: 4Point je najboljša ročka na svetu, Fremer pa v oktobrskem »Follow-up« še zapiše, da ta ročka zveni bližje zvoku master posnetka, kot katera koli druga, ki jo je kdaj slišal! Svojim komentarjem zato ne bi dosti dodajal razen enega dejstva. V cca. 30 letni avdiofilski poti v svoj sistem še nikoli nisem »vgradil« komponente, ki bi tako temeljito in izrazito dvignila raven kakovosti zvoka sistema, kot se je to zgodilo s 4Point! Nobeni zvočniki, ojačevalci ali kabli se ne morejo primerjati z napredkom, ki sem ga dosegel z ročko 4Point. Tudi zame je bila gramofonska ročica zadnja komponenta (no, tu so še kabli in pribor...), za katero bi rekel, da ima lahko tako velik vpliv na zvok sistema. Za koga bo ta komentar mogoče malo nenavaden. Ročka, da naredi »največjo razliko«? Tu je mogoče na mestu pojasnilo, ki bo navedeno postavilo v pravo perspektivo. V svetu avdia je Hi-Fi in je High-End in med njima je precejšnja razlika. Čeprav bi o teh dveh pojmih lahko na dolgo in široko razpravljali, bo distinkcija na tem mestu služila samo za ozek namen – za jasno ponazoritev različnosti ravni kakovosti reprodukcije. Da bi bile ob tako številnih in pomembnih spremenljivkah sestave avdio sistema, slišne tako (navidez) obrobne stvari kot so izvedba vpetja ležajev, pa način regulacije sile pritiska, pa dušenje ročke v horizontalni in vertikalni smeri ...ipd, se na prvi pogled ne zdi prav močno verjetno. V sistemih z omejeno rezolucijo bodo lahko nekateri zvokovni elementi, ki jih omenjene rešitve prinašajo, v večjem ali manjšem obsegu zamaskirane z lastnimi obarvanji, popačenji in njegovimi siceršnjimi omejitvami in zgolj v sistemu višjiega kakovostnega ranga bodo takšni tehnološki prijemi, ne samo jasno slišni, pač pa postavljeni tudi v pravilen kontekst. To ne pomeni, da izjemne zvokovne dosežke 4Point lahko sliši le nekdo z vrhunskim sistemom. Upal bi si trditi, da bo tudi sistem nižjega ranga imel ogromno koristi od univerzalnih izboljšav, ki jih prinaša, vsekakor pa za objektivno vrednotenje in »vzemanje prave mere« tako ultimativne komponente potrebujemo vrhunski sistem.
Seveda bodo tisti, ki itak popljuvajo vse, kar pride izpod mojih prstov takoj rekli, da sem zaradi prijateljstva s Francem pristranski. Na papirju je tako tezo lahko zagovarjati, v resnici pa sem vedno in še sedaj trdno stojim za vsemi svojimi kritikami, za katere trdim, da so objektivne, še več pa povedo konkludentna ravnanja razvidna iz evolucije mojega sistema, ki je v tem trenutku precej drugačen, kot je bil pred letom in devet mesecev, ko sem spisal zgornji komentar. Ultimativni pokazatelj resničnih misli, ki jih nekdo o kakšni tovrstni stvari ima je, ali so tudi ravnanja skladna s tistim, kar človek govori oziroma, ali so s čim podprta. Angleži temu pravijo »to put your money where your mouth is«. Pred leti, ko sem še uporabljal Kuzma Stabi Reference gramofon, pa Stogi Reference ročico in Benz LP glavo, sem si želel še nekaj boljšega in nova ročka se je takrat zdela najbolj primerna komponenta, predvsem zaradi ne previsokega denarnega vložka. Moji cilji v avdiofilstvu so bili vedno enaki in v osnovi zelo enostavni: Doseči najboljši možen zvok, ne glede na ime proizvajalca. Čeprav so takšni, ki so mi bolj pri srcu kot drugi, pa se brez večjih težav odrečem takšnemu imenu, če konkurenca ponudi nekaj boljšega in pestrost imen komponent v mojem sistemu je rezultat takega pristopa. Mogoče Francu takrat moja poteza ni bila najbolj všeč, ampak vsekakor je z razumevanjem sprejel mojo odločitev (tako kot tudi vse druge, ki niso bile v skladu z njegovimi prepričanji...). V nasprotju s pričakovanji mnogih, sem se torej odločil za nakup konkurenčne ročke - Triplanar VII Ultimate II, ki je bila v večih elementih (po mojem prepričanju) boljša kot takratni Stogi Reference, v nekaterih pa pač ne, vendar so izboljšave zlahka odtehtale pomanjkljivosti. Zakaj se takrat nisem odločil za Air Line bo navedeno v nadaljevanju, Triplanar pa se je zdela logična rešitev, saj je resnično odlična ročka, tako konstrukcijsko kot zvokovno, preizkušena, zanesljiva, pri tem pa se je še odlično ujemala z gramofonom Stabi Reference. Kljub temu pa se nikoli nisem mogel povsem navaditi na njen nekako arhaičen zvokovni značaj. Gre za nekaj podobnega, kot lahko slišimo pri nekaterih starih analognih posnetkih iz konca petdesetih in začetka šestdesetih let, vendar v tem primeru ne gre za pomanjkljiv frekvenčni obseg. Gre bolj za tonalno arhaičnost, nekakšno prijetno toplo koloracijo srednjetonskega področja, ki zvoku kot celoti sicer ni preveč škodovala, koristila pa tudi ne.
Želim povedati, da ko sem gramofon Stabi Reference zamenjal z XL4, kakorkoli se je prejšnja kombinacija zdela popolna, je ročka Triplanar nameščena na gramofon XL4 razočarala na celotni črti in enostavno ni bilo druge poti, kot da jo zamenjam za kaj boljšega. Kaj pa je bilo takrat »boljše« od Triplanar VII Ultimate II? Kompleksnost in velikost »sistema« Kuzma Air Line me je odvračala od misli za nakup, čeprav vem, da je ta ročica na nekaterih področjih (zračnost, transparentnost in s tem povezana prostorskost prezentacije), neprekosljiva. Continuum Cobra? Žal precej predraga. Walker Black Diamond? Prav tako. DaVinci Gradezza? Enako. Graham, Basic... premalo informacij. Potem je tu še kopica drugih zanimivih imen, vendar od nobenega nisem slišal kakšnega omembe vrednega zvokovnega presežka. Takrat pa sem pri Francu slišal prototip 4Point in v trenutku mi je bilo jasno, katera bo moja naslednja ročka, samo malo potrpežljiv moram biti. Ko je prišel čas za nakup in, ko sem ročko končno inštaliral v sistem, je bilo vseh mojih muk s kombinacijo XL4/Triplanar v trenutku konec in rezultat te poteze si lahko preberete zgoraj.
Glede na to, da je ta ročka v tem trenutku po moje najboljša na svetu in z ozirom na njeno neverjetno nizko ceno, bi jo moral imeti vsak avdiofil (seveda) z gramofonom, ki omogoča njeno namestitev. 4Point postavlja nova (izredno visoka) merila za vse ostale ročke, ki so že na trgu, ali ki šele prihajajo in ne vem kaj sploh lahko konkurenca naredi. V tem trenutku se zdi, da kaj dosti ne more. Seveda bo čez čas na trg gotovo prišla še boljša ročka, vendar se ne bi prav nič čudil, če bo ta izdelek prišel iz iste tovarne. Pravzaprav to pričakujem.
Marko Puš
FK2